To so izredno velike korporativne tvorbe, ki imajo svoje komunikacijske mreže razpredene po celem svetu. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so medijske korporacije ugotovile učinkovitost združevanja v ogromne globalne konglomerate. Verjele so, da bodo z združevanjem zajele večje število potrošnikov in prodale večje količine svojih storitev (in izdelkov), če se bodo pojavljali v sklopu preko različnih komunikacijskih kanalov. Vsaka izmed teh megakorporacij tako poseduje: TV postaje, glasbene založbe, filmske studije, knjižne založbe, založbe revij, ponudnike interneta, itd. Še do leta 1993 so bile v ZDA na tem področju veliko večje omejitve, danes jih skorajda ni več. Do združevanja medijskih korporacij lahko prihaja skoraj nemoteno. Kaj dejansko pomeni tako združevanje: Predlagam, da se preizkusite v detektivski vlogi in raziščete ozadje katerega izmed glasbenih izvajalcev, skupin, ne samo glasbenih. Katera je njegova založba, menedžer, katera skupine so pri isti založbi, katere skupine se pojavljajo na istem festivalu, na katerih tv postajah se pojavljajo, v katerih revijah, … Skrb zbujajoče dejstvo združevanja medijskih korporacij je pojavljanje korporacijske cenzure. Revija ali TV postaja v lasti Disneya ne bo naročila ali predvajala reportaže o nevzdržnih delovnih razmerah v tovarni v Indoneziji, kjer izdelujejo Disneyeve igračke, ker bi s tem blatila svojega »družinskega člana«.![]() |